Umetniške rezidence v Sloveniji: izkušnje, izzivi in priložnosti

Umetniški rezidenčni programi so skozi čas igrali pomembno vlogo pri omogočanju prepotrebne mednarodne mobilnosti umetnikov, njihovi profesionalizaciji in povezovanju. V zadnjih desetletjih so se močno razmahnili in postali sestavni del sodobnega kulturnega ekosistema. Ponudba programov, ki umetnikom omogočajo čas in prostor za raziskovanje, produkcijo ali mreženje na različne načine, je zelo pestra – ne le v svetovnem merilu, temveč tudi znotraj nacionalnega konteksta. Da bi povezala različne izvajalce rezidenčnih programov v Sloveniji, je Motovila februarja 2026 v Centru Rog organizirala srečanje, na katerem so izmenjali svoje izkušnje. Kdo so izvajalci, kako oblikujejo svoje programe v koraku s sodobnimi trendi in s kakšnimi izzivi se pri tem soočajo?

Razgibana krajina umetniških rezidenc

Od javnih do zasebnih izvajalcev

Na srečanju je še posebej prišla do izraza raznolikost organizacij, ki v Sloveniji izvajajo umetniške rezidenčne programe. Od javnih zavodov in institucij, kot so Center Rog, Mednarodni grafični likovni center (MGLC), Javni zavod za kulturo Kamnik (JZKK), Zavod za mladino, kulturo in turizem Koper, do cele palete nevladnih organizacij. Predstavili so se Založba Goga in različna društva, med drugim KUD Mreža in KID Pina, pa tudi dve stanovski, Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) in Društvo slovenskega animiranega filma (DSAF). Iz zasebnega sektorja so sodelovali Elias, Založba Malinc in Domačija Pr' Lenart.

Prostorski in infrastrukturni pogoji

Čeprav ne gre za pravilo, javne institucije pogosto razpolagajo z boljšo infrastrukturo za izvajanje rezidenčnih programov – tako za bivanje kot delo. JZKK denimo lahko izkorišča infrastrukturo več enot – Doma kulture Kamnik, Samostana Mekinje in Kreativne četrti Barutana. Pet bivalnih studiev in različni sodobno opremljeni labi v Centru Rog rezidentom ponujajo številne možnosti za produkcijo. MGLC ima v Švicariji enajst delovnih ateljejev za umetnike iz Ljubljane, dva rezidenčna ateljeja za mlade slovenske umetnike in tri rezidenčne stanovanjske enote za mednarodne umetnike. Prostore tako namenja tudi rezidenčnim programom drugih organizacij (npr. programu Pisatelj v parku, ki ga izvaja Ljubljana, Unescovo mesto literature).

Čeprav ima tudi nekaj zasebnih pobud dovolj prostorskih kapacitet – s šestimi stavbami je največji najverjetneje Ustvarjalni center Krušče –, večina izvajalcev programov opozarja na prostorsko stisko. Tudi iz tega razloga je med njimi vzniknila želja po večjem medsebojnem povezovanju in celo izmenjavi umetnikov.

Med mestom in podeželjem

Še preden pride v obzir infrastruktura, pa rezidence zaznamuje njihova lokacija. Mednarodni umetniki imajo lahko že v Ljubljani povsem različne rezidenčne izkušnje, če se odpravijo v samo središče mestnega vrveža (Center Rog), v neposredno bližino alternativne scene avtonomnega kulturnega centra (Atelje Azil) ali na rob krajinskega parka (MGLC Švicarija). Tisti, ki jim pri ustvarjalnem delu bolj pomaga mir kot mestni vrvež, se lahko na rezidenco odpravijo na podeželje. Najbolj odmaknjena in izolirana sta Ustvarjalni center Krušče in Elias 2069, sredi narave na različnih koncih Slovenije pa ležijo tudi Domačija Pr' Lenart in rezidence KUD Manifesta. Nekateri izvajalci programov omogočajo izbor med različnimi lokacijami; DSKP rezidenčni program Sovretov kabinet izvaja v Komnu in Dolu pri Hrastniku, DSAF pa francoske umetnike vabi v Ljubljano, Maribor ali Novo Gorico.

Nabor umetniških področij

Poleg lokacije je za ustvarjalce pomembno tudi, kateremu področju je namenjen posamezen program. Enodisciplinarna programa izvajata obe stanovski društvi, DSAF in DSKP, prav tako nekatere založbe, kot sta Goga in KUD Sodobnost International. Večina programov v Sloveniji je večdisciplinarnih oziroma izvajalci sprejmejo umetnike z različnih področij ustvarjanja, zlasti tisti, ki imajo na voljo razvejano infrastrukturo in tehnično opremo. Poseben je rezidenčni program KID Pine, ki povezuje umetnost in znanost ter sodi med redke transdisciplinarne programe v Sloveniji.

Ciljne skupine in nacionalne omejitve

Nekateri programi so namenjeni izključno mednarodnim umetnikom, morda celo določenim skupinam: Pisatelj v parku je odprt za pisatelje iz drugih Unescovih mest literature, DSAF v Sloveniji sprejme le francoske animatorje, Humanistična rezidenca Branislave Sušnik pa le špansko govoreče raziskovalke in umetnice. Umetniška rezidenca v hiši Alojza Kocjančiča je namenjena zgolj slovenskim umetnikom, večina drugih izvajalcev pa nima omejitev glede nacionalnosti umetnikov, bodisi ker njihov program to omogoča bodisi ker izvajajo več programov za različne ciljne skupine.

Različni modeli izvajanja programov

Četudi nimajo posebnih omejitev glede nacionalnosti, so rezidence lahko različno dostopne – v nekatere se umetniki vključijo prek odprtega javnega poziva (Sovretov kabinet), kam drugam pa so povabljeni kuratorsko (Atelje Azil). Prav tako variira trajanje rezidenčnega bivanja – od najmanj nekaj dni (Krušče, Goga) do več mesecev (Center Rog, MGLC Švicarija).

Kaj rezidenti v tem času počnejo, je že povsem druga zgodba. Lahko se posvetijo raziskovanju (rezidenca DSAF), začnejo s produkcijo (MGLC Švicarija) ali čas svojega bivanja v Sloveniji izkoristijo za mreženje. Pogosto se ti procesi ustvarjanja in profesionalizacije tudi prepletejo. V vsakem primeru vsebina posameznih programov, ki jo v veliki meri oblikujejo prav rezidenti sami, presega okvir tega članka. Poraja pa se vprašanje, ali je v tej raznolikosti programov mogoče prepoznati skupne trende ter podobne izzive in izkušnje njihovih izvajalcev. Med temami, ki so bile na srečanju izpostavljene, je tudi vprašanje trajnostne naravnanosti rezidenčnih programov.

Trajnostna naravnanost

Politike in financiranje zelene mobilnosti

Zeleni prehod se danes umešča med ključna vprašanja tudi na področju kulture. Konec leta 2025 je izšlo poročilo Creative Shifts: Empowering Culture for Sustainable Living, ki se osredotoča na zeleni prehod kulturnega in ustvarjalnih sektorjev in ga je v okviru odprte metode usklajevanja pripravila skupina strokovnjakov iz držav članic EU. Tudi financerji vse pogosteje pričakujejo naslavljanje vidikov trajnosti. Zeleni prehod je ena od štirih krovnih prioritet programa EU Ustvarjalna Evropa; v ta okvir spada tudi shema Kultura premika Evropo, ki podpira individualno mobilnost umetnikov in rezidenčne izvajalce. Goethe Institut v Bruslju, ki izvaja shemo, je pripravil priporočila za bolj trajnostno izvajanje rezidenc, pokrivajo pa vse od mobilnosti in rabe energije do izbire opreme in materialov ter uporabe tehnologije.

Evropska mreža On the Move, ki zagovarja celostni pristop za bolj pravično in trajnostno mednarodno mobilnost v kulturi, je leta 2025 objavila vodnik po zelenih umetniških rezidencah, ki ponuja seznam primerov financiranja v državah programa Ustvarjalna Evropa, poleg tega pa tudi poglobljene članke o zelenem prehodu umetniških rezidenc in dobrih praksah. Med študijami primerov je v nekoliko prilagojeni obliki objavljen tudi članek s Culture.si o zelenih rezidencah v Sloveniji.

Zelene prakse slovenskih rezidenc

Ena izmed zanimivejših zelenih slovenskih pobud je bila predstavljena tudi na srečanju rezidenčnih izvajalcev. MGLC je v okviru projekta Trajnost je v zraku (Sustainability is in the AiR) s podporo programa Ustvarjalna Evropa povezal rezidenčni center MGLC Švicarijo s tremi evropskimi centri – v Pragi, Atenah in Madridu. Osredotočali so se na počasno mobilnost in v centre in svoje programe uvajali trajnostno umetniško produkcijo na področju sodobne vizualne umetnosti. Nastal je tudi priročnik, v katerem so zaobjeti različni pristopi in načini razmišljanja o trajnosti v umetniških rezidencah.

Tudi povezovanje rezidenčnih izvajalcev na lokalni ravni bi povečalo možnosti za počasno mobilnost. Rezidenti bi lahko na določeni lokaciji gostovali dlje časa, vzpostavili več stikov in se bolj povezali z lokalno skupnostjo, kar bi imelo večji učinek tako na umetnike kot na okolje, v katero so se začasno vključili.

Trajnostni vidik se kaže tudi v uporabi obstoječe infrastrukture za drugotne namene. Prostori v Kamniku, kjer rezidenčni program izvaja JZKK, ponujajo veliko možnosti za umetniško udejstvovanje. Po drugi strani lahko izvajanje programov v stavbah, ki so zaščitene kot kulturna dediščina, prinese tudi določene izzive, saj so takšne stavbe navadno energetsko pogosto zelo potratne.

Povezovanje z lokalno skupnostjo

Četudi so nekateri rezidenčni programi namenjeni predvsem umiku umetnika, da se lažje osredotoči na ustvarjalni proces, se tako izvajalci kot rezidenti zavedajo pomena povezovanja z lokalno skupnostjo. Izvajalci rezidenčnih programov v Sloveniji se poslužujejo različnih načinov vključevanja. MGLC je na primer rezidentom ponudil v raziskovanje 70-letno zgodovino Grafičnega bienala Ljubljana, založba Malinc pa na rezidenco vabi raziskovalke in umetnice, ki želijo izpeljati projekt, povezan z antropologinjo Branislavo Sušnik in/ali njenim rojstnim krajem.

Eden najpogostejših načinov povezovanja z lokalnim občinstvom so javne predstavitve – v Sloveniji izvajalci od rezidentov največkrat pričakujejo takšen angažma. Predstavitev je lahko zasnovana kot razstava, delavnica, performans, pogovor ipd. Elias, ki organizira rezidence v odročnem naravnem okolju, posebno pozornost posveča temu, da ustvarjalcem zagotovi stik z občinstvom, zato organizira predstavitve za šole, rezidenti pa priredijo koncerte in predstave.

Nekateri izvajalci zagotavljajo celovito rezidenčno izkušnjo tudi z vključevanjem v kulturne in druge lokalne dogodke ter s posebnimi ugodnostmi, ki jih omogočajo v dogovoru z lokalnimi partnerji. Primer dobre prakse je DSKP, ki plodno sodeluje z občino Hrastnik in rezidentom Sovretovega kabineta med drugim omogoči prost vstop na prireditve, dostop do športne infrastrukture in turistične oglede, pa tudi brezplačne vožnje po Sloveniji.

Dostopnost in vključevanje

V kontekstu rezidenčnih programov dostopnost ne pomeni zgolj široko zastavljenih prijavnih pogojev, temveč tudi različne prilagoditve, ki omogočajo vključevanje čim širšega kroga umetnikov, ne glede na njihove družbene okoliščine ali osebne značilnosti. Izvajalci rezidenčnih programov v Sloveniji se v kar največji meri izrekajo, da so svojo rezidenčno politiko oblikovali na načelih enakosti spolov, podpore premalo zastopanim skupnostim ter protidiskriminacijskih praks.

Vendar pa rezidenčni programi v Sloveniji zaradi pomanjkljive infrastrukture pogosto nimajo kapacitet, da bi zagotovili primerno okolje za osebe z različnimi oviranostmi – v tem pogledu nekoliko prednjačijo programi, ki jih izvajajo javne institucije. Kamniški rezidenčni kulturni program denimo vključuje prostor, dostopen z invalidskim vozičkom, za osebe s slušno ali vidno oviranostjo pa so na voljo ustrezne prilagoditve v Domu kulture Kamnik. V Centru Rog je eden izmed studiev popolnoma prilagojen za gibalno ovirane ustvarjalce. DSAF, ki prostore za rezidenco najema, se po izboru rezidentov z vsakim individualno pogovori o njihovih potrebah in morebitnih prilagoditvah ter na ta način zagotavlja vključujoče okolje za vse svoje rezidente.

Mobilnost lahko postane neizvedljiva tudi za številne umetnike, ki so starši ali skrbniki, če nimajo ustrezne podpore. Večina rezidenčnih programov v Sloveniji omogoča nastanitev družinskih članov (nekateri tudi brez doplačila), otroško varstvo pa trenutno ponuja le Kamniški rezidenčni kulturni program. V Centru Rog je večji bivalni studio prednostno namenjen družinam in ustvarjalnim kolektivom, založba Goga pa ustvarjalcem z družino, ki potrebujejo večjo prilagodljivost pri urniku obveznosti, pomaga pri prilagoditvah udeležbe na dogodkih. Poleg omenjenega vključevanja je bila na srečanju izpostavljena tudi vloga rezidenc kot prostorov zaščite in svobodnega umetniškega izražanja.

Varna zatočišča za ogrožene umetnike

Ob svetovnih geopolitičnih napetostih, vojnah in genocidih, zaradi katerih vse več umetnikov živi v nevarnih razmerah in postaja tarča groženj in preganjanj, igrajo pomembno vlogo programi, ki jim nudijo zaščito. ICORN (International Cities of Refuge Network) je mreža mest zatočišč, ki se zavzemajo za svobodo izražanja in gostujočim pisateljem omogočijo dveletno bivanje in integracijo v stabilnejše okolje ter ekonomsko in fizično varnost.

Ljubljana se je v mrežo vključila leta 2011 na pobudo tedanjega predsednika slovenskega centra PEN Toneta Peršaka, pri izvajanju pa sodelujeta PEN in Mestna občina Ljubljana. Na srečanju izvajalcev rezidenčnih programov v Sloveniji je trenutna predsednica PEN Tanja Tuma povedala, da postopek izbire rezidenta poteka s strokovnjaki, ki natančno preverijo vse prijave, šele nato PEN s seznama izbere pisatelja. Ne le formalno, temveč čim bolj socialno ga vključijo v življenje v Sloveniji – z dostopom do muzejev, knjižnic, z jezikovnim tečajem, organizacijo literarnih dogodkov in druženj itd. Tanja Tuma je pozvala, naj se še katero od slovenskih mest vključi v mrežo – na Švedskem jih je vključenih več kot deset, vseh skupaj pa jih je v mreži trenutno 94.

Na poti k tesnejšemu sodelovanju

Umetniški rezidenčni programi v Sloveniji predstavljajo zelo razgibano pokrajino – organizacijsko, lokacijsko, izvedbeno, vsebinsko –, vendar pa se njihovi izvajalci trudijo, da bi kar najbolje odgovorili na potrebe sodobnih umetnikov in naslovili družbene izzive: trajnost, dostopnost, povezovanje in varnost. K temu lahko pripomore tudi tesnejše sodelovanje med samimi izvajalci. Kot so poudarili na srečanju, je nadaljnja izmenjava izkušenj, znanja in dobrih praks lahko ključna pri razvoju njihovih rezidenčnih programov, ki so pomemben del kulturnega ekosistema v Sloveniji.

Pripravila Nika Mušič, Motovila, februar 2026.

Glej tudi

Zunanje povezave